Pogosto se srečujemo z vprašanji glede vitaminov in mineralov, bodisi s strani trgovcev ali strank na svetovanjih in mineralogramih, ljudi najpogosteje zanima, katere vitamine jemati, koliko časa, nepretrgoma ali v obdobjih, od kod vitamini prihajajo, kaj je naravno in kaj sintetizirano, ustvarjeno v laboratorijih itd.. . Žal je pri vitaminskih izdelkih ogromno zavajanj in nepoznavanja, stvari ostanejo vse prevečkrat odgovorjene na pol.

Osebno smo se s temi vprašanji začeli ubadati, kot je to pogosto, zaradi osebne izkušnje oz. potrebe. Leta 1995 je eden od svojcev zaradi bolezni pristal na Onkološkem inštitutu. Ko si soočen z vsem, kar bolniki tam prestajajo, z obsevanjem in izčrpanostjo bližnjega človeka (in njegovih "sotrpinov"), razmišljaš, kako bi najbolje lahko pomagal. Logično se nam je zdelo, da takšna oseba za podporo in pospešitev zdravljenja potrebuje vitamine in minerale. Prav, gremo v trgovino, kjer je izbira ogromna in to je to. No, ni bilo čisto tako. Za mnenje smo se obrnili na maminega zdravnika, ki se nam je zdel človek na mestu. Nič od tega ne bo pomagalo, v bistvu, zelo odsvetuje, je bil njegov nasvet. Iz tega razočaranja se je začelo dolgoletno raziskovanje in iskanje odgovora, ali sploh obstajajo prehranska dopolnila, ki bi jih z veseljem svetoval.

Do danes smo doma in v tujini srečali na desetine zdravnikov in farmacevtov, ki nam je odsvetovalo uporabo klasičnih izoliranih vitaminov, ne glede na to, kako čisti so bili v svoji obliki (brez veziv, polnil, dodatkov) - večina je bila istega mnenja, da gre za čisto premajhen izkoristek (absorpcijo). Tudi na raznoraznih klinikah in holističnih inštitutih, vam takoj, ko pridete k njim, ukinejo vsa prehranska dopolnila takšnega izvora.

Najprej o vitaminih in mineralih, ki jih zaužijemo oralno in gredo skozi želodec v krvni obtok. Ogromno se govori in piše, od kod prihajajo vitamini in minerali. Naše mnenje je, da se je dobro opreti na zdravo logiko in neplačane raziskave (s strani novinarjev, nepristranskih posameznikov in zdravnikov itd.). Največji problem tukaj je absorpcija. Na primer, za vitamin C obstaja formula, ne glede na to, ali je narejen v laboratoriju, ali prihaja iz pomaranče, formula je popolnoma ista. Z nobeno od teh oblik formule, ne naravno, ne laboratorijsko, ni nič narobe. Razlika je samo v tem, da laboratorijski vitamin (ne glede, koliko proizvajalec navaja čistost - če ima veziva, dodatke, polnila ali ne), ko pride enkrat v želodec, telo praktično ne prepozna. Ker je to izoliran vitamin (tudi če jih je več) in ne hrana, je izkoristek majhen. Nekaj se takšnih vitaminov izloči z urinom, nekaj pa se jih lahko nalaga v telesu, tako da hkrati onemogočajo absorpcijo vitaminov iz hrane. Takšnim izdelkom se pogosto doda nekaj hrane (npr. šipka ali borovnice, laboratorijske vitamine se vmeša v naravne sokove) in že dobimo pogosto reklamirane "naravne vitamine". To žal ni nič od tega in ne spremeni dejstva, da je v takšnem produktu še vedno večina laboratorijskega vitamina, s katerim telo ne ve, kaj bi. Če bi bilo tako preprosto, bi bila ta kombinacija lab. vitaminov in hrane uspešna, (postregli bi jih ob kosilu ali super smoothiju), rezultati izkoristka pa bi bili odlični - ampak žal po naših izkušnjah ne gre tako.

Večkrat prodajalci strankam zagotavljajo, da imajo določen produkt z naravnimi vitamini, ki so izoliranimi (vzeti) iz hrane. Žal takšnih vitaminov nismo nikoli zasledili in jih ne poznamo, prav tako ne postopka, s katerim bi bilo možno izvesti, da bi bili takšni vitamini obstojni in bi sami preživeli. Preprosto "pravilo" je - če ni te hrane zraven, ta vitamin ni pridobljen iz nje. Če je iz hrane - bo v hrani in bo povezan s pripadajočimi kofaktorji. Toplo priporočamo previdnost in dozo skeptičnosti (=dodatno raziskovanje).

Prva stvar, ki jo poznamo in se nam zdi mogoča, so wholefood prehranska dopolnila. Tudi tu je treba bit previden, saj prihaja do zavajanj - če je samo dodana polnovredna hrana, ni isto, kot če so vitamini v hrani. Slednje pomeni, da so zraven prisotni vsi kofaktorji, ki so naravno prisotni elementi - hranila in mikroelementi, kar dela hrano hrano. Govorimo npr. o encimih, peptipidih, aminokislinah, maščobnih kislinah, mineralih v sledeh, itd.. Samo kofaktorji delajo telesu prepoznavno hrano, in omogočajo optimalno absorpcijo in uporabo v telesu, saj so nekakšen DNK hrane, ki je človeku znan že tisoče let, in samo zaradi njih se vitamini zmorejo prenesti v krvni obtok, vitamini pa se lahko porabijo ali izločijo (brez nalaganja). Wholefood hranila se uvrščajo med presno hrano - proces rasti in proizvodnje, ki se uporablja, nikoli ne gre nad 46 stopinj C, kar omogoča status surove hrane.

Takšna dopolnila pridobivajo na več različnih načinov. Lab. vitamine se lahko dodaja glivam kvasovkam. Glive S.Cervisase naprimer te vitamine absorbirajo, (kar je naraven proces), rezultat pa so glive polne vitaminov, prepojene tako z vitamini kot kofaktorji. Nato jih posušijo in dodajo v dopolnila. Ko jih zaužijemo, jih telo prepoznava kot vitaminsko bogato hrano. Še eden od pogostih načinov pridobivanja je z bakterijami (npr.lactobacillus bulgaricus), ki jih obogatijo z vitamini. Bakterije te vitamine presnovijo in tako dobimo snov, bogato z vitamini in kofaktorji. Tretji način - vitaminiziranje zemlje. V zemlji, naravno bogati ali dodatno vitaminizirani, so tudi anorganski vit.in minerali. Če bi jedli to zemljo, jih ne bi mogli izkoristiti, ker so za nas neprebavljivi (anorganski). Hrana, ki zraste na takšni zemlji spremeni anorganske vitamine v organske, nam prebavljive. Zato jemo sadeže in ne zemlje, saj sadež skozi svoje procese snovi, ki so v zemlji, potegne vase, anorganske snovi spremeni v organske, da se zaščiti pred oksidacijo in soncem, (jabolko postane barvno, rdeče, tam, kjer je izpostavljeno soncu). To je tudi razlog, da se priporoča uživanje sadno zelenjavne "mavrice", torej raznobarvnih sadežev, ki so bogati z antioksidanti. V barvnih olupkih je tudi največ hranil - zato se tu uporablja wholefood, celoten sadež in polnozrnata, polnovredna, cela hrana, meljejo se npr.cele bio pomaranče z olupki vred.

Edino v takšnih vitaminih vidimo smisel, da gredo v želodec, kot prehranska dopolnila, kot hrana. Če to ni možno, uporabimo drugačen način in drugačno obliko - lahko najbolj čiste lab. vitamine, ampak ne skozi želodec, pač pa v sprejih, injekcijah ali kot liposomske (ki so zadnji trend v svetu in pri nas).

V mnogih terapevtskih centrih se poskušajo izognit želodcu in vitamine dodajajo ali intravenozno ali v sprejih, in tako spravijo v kri. Hranila potujejo po krvi in se raznaša po celicah. Namen je spodbujati naravne procese. Toliko, kot ima človek energije, kolikor je celica čista, kot ima sposobnost samorazstrupljanja od težkih kovin (več o tem si lahko preberete na blogu tukaj), toliko zmore vsega tega sprejeti.

Zadnjih 5 let pospešeno govorimo tudi o liposomskih vitaminih in zdravilih, kjer dostava v celice poteka s pomočjo nano tehnologije. Ime liposom izhaja iz dveh grških besed: "Lipos" - maščoba in "Soma" - telo. Umeten mikroskopski mehurček je sestavljen iz vodnega jedra, zaprtega v enega ali več fosfolipidnih slojev. Z drugimi besedami, liposom je majhen mehurček "nano" velikosti, oz. krogla iz fosfolipida (v našem primeru, fosfatidilholina). To je isti material, iz katerega so sestavljene naše celične membrane. Ti mehurčki se lahko napolnijo s snovmi, kot so vitamin C, glutation ali celo z zdravili. Liposomi imajo zmožnost, da prenašajo bodisi vodo ali v maščobah topen tovor, zaradi česar so idealen sistem dostave. Liposomski sistem za dovajanje ima mnoge prednosti pred oralnim uživanjem.

Liposomska oblika je po našem mnenju zelo učinkovita, kadar je človek slab z energijo ali bolan, še toliko bolj, če se seveda uporablja z zdravim razumom. Nismo pa mnenja, da bi morali vedno jemati le liposomske vitamine, ampak priporočamo kombiniranje, saj s tem krepimo lastne mehanizme organizma. Želimo se izogniti temu, da se celice "polenijo". Na splošno velja, da se liposomska oblika uporablja v štartu, torej ne v nedogled, potem pa se čez par mesecev priporoča prehod na naravne dodatke, če so potrebni, pa spet liposomski, itd.. S ciklično pestrostjo ohranjamo dinamiko in "budnost" celic.

Na eni strani imajo liposomski izdelki zelo velike podpornike, na drugi pa skeptike, prav zaradi dejstva, ker se hranila dostavijo direktno v celico. Pred kratkim smo poslušali predavanje priznanega svetovalca, ki je poudaril, da imajo lahko CoQ10 ali pa npr. carnosine v liposomski obliki odlične efekte.

Definitivno imajo vse naštete možnosti svoje mesto. Ker pa se v zahodni družbi evropskega človeka neprestano pretirava in se dopolnila uživa brez repa in glave, zaradi bombandiranja z informacijami, pretiranimi obljubami in prepričevanjem potrošnika, da jih nujno potrebuje. Dejstvo je sicer, da je hrana, ki so jo jedli naši dedje, po raziskavah, bistveno drugačna kot ta, ki jo jemo danes, ki je žal samo še 10% tega prej. Vseeno to ne pomeni, da lahko jemljemo prehranska dopolnila vse povprek. Tudi če izberemo najboljše, ni smisel v tem, da bi vse mešali. Zato smo mnenja, da telo ne rabi nonstop kupe nekih različnih vitaminov in mineralov. Dodatke je potrebno jemati v določenih obdobjih, z začetkom in koncem, kot zaključeno celoto, saj želimo, da se stvari spreminjajo - telo potrebuje izzive, pestrost, saj se drugače razvadi in navadi, ni več to to. Za lažjo predstavo: če nekdo vsak dan spije eno tableto proti bolečinam, bo za isti efekt čez nekaj časa moral povečati odmerek in spiti dve; pri vedno istem treningu čez mesec ali dva, isti režim ne bo imel več nobenega učinka na telo, zato je treba vsako rutino čez čas spremeniti. Predlagamo, da se nekdo, ki se odloči za to dajat denar in energijo, tega loti načrtno. Da ugotovi, če ima za to sploh potrebo. Veliko bolj smiselno je priti na mineralogram, ali kaj podobnega. Prednost mineralograma v primerjavi z dnevnimi meritvami je, da prikaže povprečje preteklega življenja za 3-4 mesece, pri dnevnih pa lahko pride do le trenutnih odčitavanj. V praksi smo srečali ljudi, ki imajo po večih takšnih dnevnih meritvah konstantno občutek, da jim vedno nekaj manjka in pogosto padejo v začaran krog dokupovanja izdelkov. Iz dobljenih rezultatov meritev, ki zajemajo daljše obdobje pa je razvidno, da je v bistvu le 50-60% ljudi, ki imajo večja pomanjkanja, ostalih 30-40% ima samo manjša ali jim sploh nič ne manjka. Večkrat vidimo, da slabemu počutju pravzaprav botrujejo drugi razlogi (odnosi, čustva, način življenja, ...) in ne pomanjkanje hranil. S fokusiranimi popravki lahko tako naredimo veliko več koristi in se prilagajamo posamezniku in njegovemu načinu življenja.

Zanimivo tudi: Resnice in neresnice o vitaminih in mineralih, dokumentarni film RTVSLO:

http://4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje-izobrazevalni-program/143342467